FAQ Category: O preiskavi

Kardiološki preventivni pregled izvajamo ob dogovorjenih terminih na Bledu, v enoti Ljubljana in novomeški enoti Medi Cons.

Pri skoraj tretjini preiskovancev z gastroskopijo ugotovimo gastroezofagealno refluksno bolezen, pri kateri je pomembno pravilno prehranjevanje ter pravočasno jemanje zdravil, ki izboljšajo kakovost življenja.
Zaradi naraščajoče pogostosti raka na debelem črevesu, ki je tretja vrsta karcinoma po pogostosti pri obeh spolih, je zelo pomembno tudi iskanje prekancerogenih sprememb (polipov) na debelem črevesu. V Sloveniji za rakom na debelem črevesu zboli več kot 1.400 bolnikov na leto. V več kot 95 odstotkih nastane iz predrakastega polipa, zato se ti izrastki iščejo in sproti odstranjujejo. Prav zato je koloskopija priporočeni del preventivnega pregleda pri preiskovancih po 45. letu starosti.

Ultrazvok arterij rok svetujemo pacientom ob slabi prekrvljenosti roke, ko so te mrzle, kadar so bile pacientom izmerjene različne vrednosti krvnega tlaka na desni in levi roki, prav tako ob sumu na Raynaudov fenomen.

Ultrazvok ven rok svetujemo pacientom ob motnjah venskega pretoka na rokah, ob sumu na trombozo ven.

Z ultrazvokom ven nog odkrivamo kronično popuščanje povrhnjih ven oz. krčne žile, ugotavljamo mesta nastajanja popuščanja, pacientom svetujemo, kako ukrepati in predstavimo način zdravljenja oz. ocenimo, ali je zdravljenje že potrebno.

K boleznim ožilja so podvrženi tako moški kot ženske. Preiskavo svetujemo ob pojavu težav z nogami, ob otekanju nog in ob pojavu prvih krčnih žil.

Kdaj se odločimo za ultrazvočno preiskavo ven nog?

• Ob sumu na globoko vensko trombozo (zaporo globokega sistema s strdkom),
• ob flebitisu (vnetju povrhnjih ven),
• ob bolečinah, krčih v nogah,
• ob otekanju nog (flebedem),
• ob krčnih žilah,
• kot kontrolni pregled med in po antikoagulacijskem zdravljenju zaradi globoke venske tromboze ali flebitisa.

Z ultrazvokom ven nog odkrivamo kronično popuščanje povrhnjih ven oz. krčne žile, ugotavljamo mesta nastajanja popuščanja, pacientom svetujemo, kako ukrepati in predstavimo način zdravljenja oz. ocenimo, ali je zdravljenje že potrebno.

K boleznim ožilja so podvrženi tako moški kot ženske. Preiskavo svetujemo ob pojavu težav z nogami, ob otekanju nog in ob pojavu prvih krčnih žil.

Kdaj se odločimo za ultrazvočno preiskavo ven nog?

• Ob sumu na globoko vensko trombozo (zaporo globokega sistema s strdkom),
• ob flebitisu (vnetju povrhnjih ven),
• ob bolečinah, krčih v nogah,
• ob otekanju nog (flebedem),
• ob krčnih žilah,
• kot kontrolni pregled med in po antikoagulacijskem zdravljenju zaradi globoke venske tromboze ali flebitisa.

Temeljni Plus preventivni pregled se izvaja ob četrtkih v enoti v Ljubljani. Pri nas se oglasite v dopoldanskem času, o točni uri boste obveščeni ob naročilu. Program se zaključi ob približno 19.00 uri in poteka po urniku, s katerim vas seznanimo ob prihodu v naš Center.  Izjemoma lahko Temeljni Plus preventivni pregled opravite tudi na Bledu, kjer se zglasite v ponedeljek ob 7.30, pregled pa zaključite v okrog 19.00.

Temeljni Plus preventivni pregled se izvaja v enoti v Ljubljani, ki se nahaja v Vili Urbani v bližini Centralne tržnice Ljubljana oziroma nove Pravne fakultete, le nekaj metrov stran od Zmajskega mostu. Najdete nas na naslovu Barvarska steza 4 (Vila Urbana), Ljubljana.  

Zdravnik vstavi v sečnico cevko, izprazni mehur in vanj vbrizga bistro, prozorno tekočino, ki vsebuje hialuronsko kislino. Za najboljše učinke mora tekočina ostati v mehurju vsaj 30 minut. Postopek se ponovi od 4 do 6-krat v tedenskih razmikih, nato pa še vzdrževalno enkrat na mesec, dokler težave ne izginejo oz. če je to potrebno. 

• Ob bolečini v nogi, pa zanjo ne poznamo vzroka,
• ob težavah pri hoji (ko težko prehodimo krajše razdalje),
• ob bolečini, ki se pojavi v nogi tudi v mirovanju,
• za spremljanje uspešnosti rezultatov operativnih posegov na ožilju,
• za ocenitev stanja morebitnih ateroskleroznih sprememb pri pacientih z dejavniki tveganja za aterosklerozo.

• Ob sumu na globoko vensko trombozo  (zaporo globokega sistema s strdkom),
• ob flebitisu (vnetju povrhnjih ven),
• ob bolečinah, krčih v nogah,
• ob otekanju nog (flebedem),
• ob krčnih žilah,
• kot kontrolni pregled med in po antikoagulacijskem zdravljenju zaradi globoke venske tromboze ali flebitisa.

Ginekološki pregled je znan vsem ženskam, le tistim morda ne, ki prihajajo na pregled prvič. Najprej si ogledamo zunanje spolovilo in morebitne spremembe na njem. Sledi pregled nožnice in materničnega vratu v zrcalih. Tudi tu ugotavljamo morebitna odstopanja od normale, predvsem razne vnetne spremembe in spremembe na materničnem vratu. Z leseno palčko odvzamemo bris materničnega vratu – PAP-test, sledi otip (palpacija) maternice in jajčnikov z obema rokama, in sicer z 2 prstoma desne roke v nožnici in levo roko na trebuhu. Ginekološki pregled praviloma ni boleč. Bolečina je običajno znak bolezenskih sprememb. Ginekološki pregled lahko dopolnimo še z vaginalno ultrazvočno preiskavo. 

Najpreprostejši način je seveda domači preskus. Če imamo težave, ki so skladne z laktozno intoleranco (napenjanje, plini, driska itd.), se za teden dni popolnoma odpovejmo mleku. Po nekaj dneh bi se morale težave umiriti. Po enem tednu pa nato zjutraj na tešče popijemo pol litra mleka in se opazujemo. Če bomo končali na stranišču, je to že skoraj zanesljiv dokaz, da nam mleko škodi. Naslednji dan enako preskusimo še mleko brez laktoze, po katerem ne bi smeli imeti težav.

Domači preskus je seveda najlažje izvedljiv in najpreprostejši, vendar tudi najmanj zanesljiv. Velikokrat ni dovolj, da iz prehrane odstranimo samo mleko, saj se z laktozo srečamo tudi v številnih predelanih prehranskih izdelkih. Če iz prehrane poskusno ne odstranimo vse laktoze, težave ne preminejo in lahko živimo v lažni veri, da niso povezane z laktozo. Po drugi strani pa tudi povratek težav po obremenitvi z mlekom ni značilen samo za laktozno intoleranco, ampak gre lahko tudi za druge bolezni, npr. alergijo na mlečne beljakovine.

Za diagnozo laktozne intolerance so danes zato praviloma potrebne različne laboratorijske metode.

Najbolj razširjena metoda je krvni laktozni tolerančni test, za katerega se dogovorimo z zdravnikom. Pacient v laboratoriju na tešče zaužije testni obrok laktoze, nato pa se mu večkrat zapored odvzame kri in spremlja porast glukoze v krvi. Če se glukoza v določenem času ne zviša dovolj, nam to dokazuje, da se laktoza ni razgradila in vsrkala v kri. Krvni laktozni tolerančni test je najlaže dostopen, vendar pa meri le sladkor v krvi, kar ni vedno povezano s pacientovimi težavami. Vrednost glukoze v krvi je odvisna še od drugih dejavnikov, zato lahko večkrat pride do lažno pozitivnih ali lažno negativnih izvidov.

V Diagnostičnem centru Bled najraje uporabljamo vodikov dihalni test , ki je tudi v svetu najbolj priznan test za potrditev diagnoze. Preiskovanec na tešče zaužije testno količino laktoze, po tem pa 4 ure, vsake pol ure, pihne v posebno vrečko. V izdihanem zraku določamo raven vodika in metana. Če pride do bakterijske fermentacije laktoze, se pri tem nastali plini deloma prenesejo v pljuča in izločijo z dihanjem. Če torej pride do značilnega porasta plinov v izdihanem zraku, vemo, da se laktoza ni v celoti razgradila.

Vodikov dihalni test ima najboljšo občutljivost med preprostimi laboratorijskimi metodami. Njegova uporabnost je večja tudi zato, ker beležimo neposredno nastajanje plinov, ki pacientom povzročajo težave.

V Diagnostičnem centru Bled lahko odrasli opravite test tudi samoplačniško, brez napotnice osebnega zdravnika. Za podrobnejše informacije in naročila pokličite naročniško službo DC Bled.

Bolj tehnološko zahteven in dražji je dihalni test z uporabo 13C laktoze, kjer po istem načelu spremljamo porast označenega CO₂ v izdihu.

V zadnjih letih obstaja – sicer bolj v študijske namene – tudi možnost genetskega testiranja. Identificiranih je bilo že več variant genov, ki so povezani s primarno laktozno intoleranco. Takšne gene lahko določimo s precej dragimi laboratorijskimi testi krvi ali drugih telesnih tkiv. Pomanjkljivost teh testov je predvsem v tem, da z njimi ne moremo oceniti, ali motena prebava laktoze pacientu res povzroča težave, saj je to v veliki meri odvisno še od drugih dejavnikov, npr. sestave črevesne mikroflore.

Če se zaradi prebavnih težav znajdemo na endoskopskem pregledu zgornjih prebavil (gastroskopiji), se lahko pri tem odvzame tudi vzorček sluznice tankega črevesja in, pod posebnimi pogoji, pošlje v laboratorij, kjer neposredno določijo aktivnost encima laktaze. Če je ta zmanjšana, pacient ne more dobro prebaviti mlečnega sladkorja.

V primeru laktozne intolerance se zaužita laktoza ne razgradi v celoti in ostane v lumnu tankega črevesja. Nase veže precej vode in s črevesno vsebino potuje dalje, do debelega črevesja. Del se je izloči neprebavljene, del pa jo razgradijo bakterije naše normalne črevesne flore. Pri tem nastajajo plini (CO₂, vodik in metan) ter kratkoverižne maščobne kisline, ki se deloma izkoristijo za hrano črevesnim celicam. 5–10 % zaužite laktoze se izloči z blatom. Ker nase veže precej vode, je blato lahko tekoče, nekatere nastale maščobne kisline pa dražijo črevesno sluznico, zato pride do driske, lahko pa tudi do neprijetnega pekočega vnetja kože ob zadnjiku.

Aktivnost laktaze pri človeku praviloma upade v nekaj letih po prenehanju dojenja. V okoljih, kjer je laktozna intoleranca pogosta, se prvi simptomi pokažejo že pri 2–7 letih, drugje pa se upad aktivnosti laktaze lahko zavleče do dvajsetega leta starosti.

Nekateri ljudje, kljub moteni razgradnji laktoze, nimajo nobenih težav. Kaže, da je to deloma odvisno od vrste bakterij v debelem črevesju. Različne bakterije namreč proizvajajo različne kisline, ki različno močno dražijo črevesno sluznico. Prav tako različne bakterije tvorijo različne vrste plinov.

Glavni simptomi laktozne intolerance so torej napenjanje, plini, vetrovi, pretakanje, pogostejše odvajanje tekočega blata in bolečine, ki so odvisne od občutljivosti posameznikovega črevesja.

Na jakost simptomov vpliva količina zaužite laktoze.

Izogibanje laktozi je seveda potrebno le takrat, kadar ima človek zaradi tega nadležne težave. Zaužitje laktoze namreč tudi pri tistih, ki je ne prebavljajo, ne povzroča nobene dolgoročne zdravstvene škode niti nevarnih trenutnih posledic.

Ob sumu na celiakijo je najprej potreben pregled krvi za značilna protitelesa; včasih lahko preiskavo naroči že osebni zdravnik, večinoma pa izda napotnico za pregled pri specialistu gastroenterologu. Slednji s podrobnejšim razgovorom opredeli možnost celiakije ali drugih sorodnih bolezni in naroči ustrezne laboratorijske preiskave. Največkrat je na izvid treba počakati teden ali dva. Če so protitelesa v krvi povišana, sledi dogovor za gastroskopijo, pri kateri se odvzamejo vzorčki sluznice dvanajstnika, ki jih kasneje histološko pregledamo. Značilne spremembe pri mikroskopskem pregledu vzorčkov potrdijo diagnozo celiakije. Ob ponovnem pregledu pri gastroenterologu (in po možnosti pri dietetiku) se pogovorite o morebitnih dodatnih preiskavah in ustrezni dieti. Uspeh diete se čez nekaj mesecev preveri s kontrolnimi laboratorijskimi preiskavami, čez leto ali dve pa tudi s kontrolno gastroskopijo.

Poskusna dieta za diagnostiko celiakije ni primerna; na dieti se značilne spremembe zabrišejo in postavitev diagnoze celiakija ni možna! Pred preiskavami morate vsaj 3 mesece normalno uživati gluten.

Napotnico za pregled lahko pošljete tudi v naš Center, v Gastroenterološko ambulanto ali Ambulanto za prehransko preobčutljivost.

Žal je lahko pot do napotnice in pregleda precej zapletena, čakalne dobe pa zelo dolge, zato vam ponujamo tudi samoplačniške orientacijske preglede, prilagojene posebej diagnostiki celiakije, ki jih natančneje opisujemo v zgornjem razdelku Usmerjeni pregledi za celiakijo.

Informacije in naročanje:
info@dc-bled.si ali
alergologija@dc-bled.si

Poleg celiakije lahko gluten oziroma krušni izdelki povzročajo še druge težave.

Predvsem pri otrocih je pogosta alergija na pšenico, ki ima drugačne imunske osnove, zahteva drugačno dieto in ima drugačne zaplete kot celiakija.

Dandanes se veliko govori tudi o glutenski senzitivnosti, ki je svojevrsten problem, povezan z neposrednimi toksičnimi učinki glutena na črevesje in aktivacijo naravnih imunskih mehanizmov. Odkar se s celiakijo srečujemo pogosteje, so po brezglutenskih izdelkih začeli posegati tudi drugi ljudje in marsikdo je opazil, da se ob prehrani brez jutranjih kosmičev, kruha in testenin počuti bistveno bolje. Presenetljivo pa je, da preiskave pri takšnih ljudeh niso potrdile niti celiakije niti alergije na pšenico.

Sprva je kazalo, da je izogibanje glutenu le modna muha, danes pa vemo, da lahko gluten res povzroči najrazličnejše težave, ponavadi manj izrazite kot pri celiakiji. Pacienti opisujejo nelagodje, občutek napihnjenosti in teže v trebuhu, utrujenost po hrani, dekoncentracijo in ‘meglo’ v glavi, slabo počutje itd. Te bolezenske slike še ne znamo podrobno razložiti niti napovedati poteka bolezni, pa tudi preprostih diagnostičnih testov še ni. Pri postavljanju diagnoze se največkrat zanesemo na poskusne diete in obremenitve z glutenom, seveda pa je pred tem treba izključiti pravo celiakijo. Po prvih ocenah naj bi za to obliko neprenašanja glutena trpelo do 6 % ljudi. Naše izkušnje kažejo, da lahko, za razliko od celiakije, ta oblika glutenske preobčutljivosti sčasoma izzveni, pa tudi dietne omejitve navadno niso tako stroge.

Navsezadnje vsi vemo, da pretiravanje z uživanjem belega kruha, testenin in peciva sproži različne neugodne presnovne spremembe, ki negativno vplivajo na naše zdravje. V tem primeru je rešitev le v spremembi načina prehranjevanja in ne toliko v izogibanju glutenu.

Dieta pacienta s celiakijo zahteva strogo doživljenjsko opustitev vseh živil, ki vsebujejo gluten, tj. pšenice, pire, kamuta, rži, ječmena, včasih tudi ovsa. Zaužiti gluten namreč sproži imunski odgovor telesa, ki postopno privede do poškodbe črevesne sluznice. Zaradi tega se pojavijo motnje pri prebavljanju težje hrane, kar se kaže v obliki napenjanja, driske in drugih težav. Pacienti zato večinoma ne začutijo težav takoj po obroku, ki vsebuje gluten, ampak bolj po mastni hrani, mleku itd.

Šele večmesečna brezglutenska dieta brez kakršnih koli prekrškov omogoči ozdravitev sluznice in s tem ozdravitev težav. Škodljiva je že količina, večja od 10 mg – za noževo konico moke. Zaradi primesi glutena, ki se v majhnih količinah pogosto pojavlja tudi v številnih drugih predelanih živilih, je brezglutenska dieta za pacienta še posebej zapletena. Brez strahu lahko oboleli uživajo le izdelke, ki so neobdelani in naravno brez glutena (sadje, zelenjava, mleko, meso itd.), od drugih pa samo tiste, kjer je jasno zagotovljeno, da ne vsebujejo sledi glutena, da so torej proizvedeni tako, da živilo ne pride v stik s pšenico. Večinoma so to izdelki posebnih proizvajalcev, ki pod strogim nadzorom izdelujejo samo brezglutenske izdelke – kruh, pecivo in testenine iz drugih žit, ki so za paciente s celiakijo nenevarna: koruza, ajda, proso, riž, kvinoja itd.

Z doživljenjsko brezglutensko dietno prehrano je celiakija povsem ozdravljiva in pacienti niso nič bolj ogroženi zaradi zapletov kot zdravi ljudje.

Nezdravljena celiakija pa lahko povzroči različne zaplete, ki jih po času nastanka delimo na kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne.

Kratkoročni zapleti so napenjanje, plini, vetrovi, hujšanje, izpadanje las, kožna vnetja, pekoč jezik, splošna utrujenost itd., saj se zaradi okvare sluznice prebavil hrana slabo prebavlja.

Srednjeročno se zapleti pojavijo zaradi pomanjkljive absorpcije hrane. Govorimo predvsem o slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa ali vitaminov B-skupine, pa o osteoporozi itd.

Dolgoročni zapleti, ki se jih pacienti s celiakijo najbolj bojijo, pa so različna avtoimuna in rakava obolenja. Ne ena ne druga niso zelo pogosta, vendar pa so pri pacientih s celiakijo bistveno pogostejša kot pri zdravih ljudeh. Ocenjeno je, da je umrljivost pacientov s celiakijo 1,3-krat večja kot pri povprečni populaciji.

Pri obolelih za celiakijo so od avtoimunih bolezni pogostejša avtoimuna vnetja ščitnice, vitiligo, sladkorna bolezen, sistemske bolezni veziva, avtoimuni hepatitis itd.

Rak pogosto prizadene prebavila, zato je po štiridesetem letu pomembno opraviti tudi preventivne endoskopske preiskave (gastroskopija, koloskopija). Pri nezdravljeni celiakiji se, zaradi stalnega draženja imunskega sistema, pogosteje razvije limfom, še posebej T-celični limfom v tankem črevesju (EATL).

Na celiakijo pomislimo pri pacientih z nejasnimi prebavnimi težavami, pogostejšim odvajanjem ali drisko, napetostjo in plini, včasih tudi neznačilnimi bolečinami v trebuhu. Pojavlja se lahko izrazita utrujenost, afte v ustih, srbeči mehurčkasti izpuščaji po koži (herpetiformni dermatitis), motnje živčevja, depresija itd.

Včasih pacienti tudi nimajo kakih posebnih težav, ampak na celiakijo posumimo predvsem zaradi pridruženih bolezni; še posebej je za celiakijo sumljiva anemija oz. slabokrvnost s pomanjkanjem železa, zgodnja osteoporoza, različne avtoimune bolezni, kot npr., od inzulina odvisna sladkorna bolezen tipa 1, alopecia areata, vitiligo, razne revmatske bolezni itd.

Pri bližnjih sorodnikih obolelih je celiakija do 10-krat pogostejša (zboli približno 1 od 10-ih sorodnikov), zato se pri njih večkrat odločimo za preiskave tudi preventivno oz. že ob najmanjšem sumu na bolezen.

Ena izmed možnosti je obremenitvena ehokardiografija. Gre za ultrazvok srca in opazovanje sprememb delovanja srca pri obremenitvi.

Motnje prekrvljenosti srčne mišice lahko prikažeta scintigrafija srca in srčna kateterizacija.

Tudi 24-urno merjenje EKG lahko prikaže motnje ritma med telesno obremenitvijo, vendar omenjena preiskava ni standardizirana.

V zelo redkih primerih lahko pride do hudega srčnega popuščanja, hudih motenj srčnega ritma ali srčnega infarkta.

Pred obremenitvenim testiranjem posnamemo EKG v mirovanju. Nato preiskovanca obremenimo s hojo po tekočem traku. Vsake tri minute stopenjsko zvišujemo obremenitev (hitrost in naklon traku). Med preiskavo neprestano opazujemo EKG in na vsaki stopnji izmerimo krvni tlak. Oboje preverjamo še približno 6 minut po končani obremenitvi.

Preiskavo predčasno zaključimo, če se pojavi kar koli od spodaj naštetega:

• spremembe EKG-zapisa ali motnje srčnega ritma,
• značilna prsna bolečina (angina pektoris),
• prekomerno zvišanje krvnega tlaka,
• padec krvnega tlaka med obremenitvijo,
• težave z dihanjem, vrtoglavica,
• mišična utrujenost,
• dosežena maksimalna srčna frekvenca glede na starost.

Namen obremenitvenega testa je doseči maksimalno srčno frekvenco in predvideno obremenitev glede na starost, telesno težo in spol preiskovanca, kajti le v tem primeru lahko dokaj zanesljivo izključimo resno srčno obolenje.

V spodaj navedenih primerih obremenitvenega testiranja ne smemo izvajati:

• po svežem srčnem infarktu – vsaj 2 tedna po njem,
• ob močno povišanem krvnem tlaku v mirovanju,
• ob sveži trombozi ali emboliji (sveža zapora žilja zaradi krvnih strdkov),
• pri hujšem srčnem popuščanju.

• Morebitno aterosklerozo srčnih žil in posledično koronarno srčno bolezen, ki se izraža z angino pektoris (Angina pektoris je vodilni simptom pri obolenju srčnih žil. Angino pektoris občutimo kot pritisk ali tiščečo bolečino za prsnico s širjenjem v levo ramo ali roko, lahko pa tudi kot stiskajočo bolečino v žlički ali vratu. Taka bolečina se pojavi pri fizičnem naporu in s prenehanjem napora izzveni.).
• Zvišan krvni tlak pri obremenitvi.
• Motnje srčnega ritma pri obremenitvi.
• Ocenjujemo uspešnost zdravil za zdravljenje visokega krvnega tlaka ali koronarne bolezni.
• Ocenjujemo stopnjo možne obremenitve po srčnem infarktu ali srčnih operacijah.

Pri obremenitvenem testiranju merimo telesno zmogljivost in pri tem nastale spremembe na srčno-žilnem sistemu (ergometrija).

EKG-zapis med obremenitvijo pridobimo na enak način kot osnovni EKG v mirovanju, le da je tu potrebna telesna aktivnost preiskovanca. V ta namen uporabljamo tekoči trak. Jakost opravljenega dela na tekočem traku merimo v metabolnih ekvivalentih (MET-ih).

Vodikov dihalni test je enostaven, zanesljiv in neobremenjujoč.

Preiskovanec, po ustrezni pripravi, na tešče zaužije določeno količino testiranega sladkorja.

Zaužitje sladkorja lahko privede do napenjanja v trebuhu ali do odvajanja blata.

V naslednjih 4–5 urah preiskovanec vsake pol ure pihne v vrečko; izdihani zrak se analizira za vsebnost vodika in metana. Če vrednosti izrazito porastejo, je test pozitiven.

Z bakterijo je okuženih več kot 50 % ljudi, vendar pa vsem ne povzroča težav. Kadar zdravnik specialist gastroenterolog z gastroskopijo ugotovi spremembe, ki bi bile lahko posledica delovanja bakterije HP, se odloči za antibiotično zdravljenje. Po končanem zdravljenju je treba preveriti uspešnost izkoreninjenja bakterije, kar se lahko opravi ob kontrolni gastroskopiji. Če bolezenske spremembe niso bile tako hude, da bi zahtevale ponovno gastroskopijo, lahko prisotnost bakterije HP preverimo tudi z dihalnim testom.

Dihalni test je natančen, zanesljiv, preprost in nenevaren. Opravljajo ga lahko tudi otroci in nosečnice. Preiskovanec na tešče zaužije kozarec pomarančnega soka, ki mu je bila dodana nenevarna testna snov. Bakterija le-to predela v plin CO₂, ki se izloči skozi pljuča. Preiskovanec pred testom in 30 min po njem pihne v vrečko, poseben aparat pa nato izmeri količino označenega CO₂ v izdihanem zraku. Večja kot je razlika med obema vzorcema, bolj je verjetno, da je bakterija v želodcu še prisotna.

Pomembna prednost dihalnega testa je, da za oceno uspešnosti terapije z antibiotiki ne potrebujemo več kontrolne gastroskopije. Dihalni test je tudi bolj zanesljiv kot krvni test, ker nam pokaže, ali je bakterija trenutno res prisotna. Pozitiven izvid protiteles krvi pa pove le, da je bolnik nekoč bil okužen s to bakterijo, vendar je bila okužba lahko že ozdravljena.

Po preiskavi je zaradi lažjega praznjenja barijevega kontrasta, ki zgosti blato, priporočljivo piti več tekočine. Takoj lahko pričnete opravljati normalne aktivnosti. Prosimo, da na preiskavo pridete oblečeni v ohlapna in udobna oblačila, ki jih zlahka slečete in oblečete. Prosimo, da nakit pustite doma.

Za rentgenski pregled prebavnega trakta uporabljamo mlečnobelo pijačo, ki vsebuje barij. Barij se iz prebavil ne vsrka v telo, ampak po zaužitju teče skozi prebavila in se na koncu izloči po naravni poti. Ker absorbira rentgenske žarke, pušča sliko na rentgenskem zaslonu ali filmu, tako da z več zaporednimi slikanji dobimo projekcijo delov prebavne cevi na film, v eni ravnini. S tem dobimo koristne informacije o položaju pregledovanega organa, morebitnih izrastkih, zožitvah ali motnjah pretoka vsebine.

Na tak način lahko opravimo rentgensko slikanje želodca, požiralnika in dvanajstnika, kar traja okoli 15 do 20 minut.

Vsaj en dan po posegu morate ostati v Diagnostičnem centru. V primeru, da ste prišli iz druge bolnišnice, vas bodo z reševalnim avtomobilom odpeljali nazaj. Prosimo, da nas opozorite na pojav močnejših bolečin v trebuhu (ne samo kot krči), bruhanja, mrzlice, krvi v blatu oz. črne, lepljive stolice. Dan po preiskavi vam bomo kontrolirali krvne izvide, da bi ugotovili, ali je prišlo do draženja trebušne slinavke in drugih zapletov. Povedali vam bomo, kdaj in kaj smete piti in jesti, običajno je to naslednji dan zjutraj.

ERCP vam svetujemo, ker je enostavnejša in varnejša kot standardni kirurški poseg. Morate pa vedeti, da ni vedno uspešna in lahko pride tudi do zapletov, saj vsaka preiskava oz. poseg v človeško telo pomeni določeno tveganje.

• Post-ERCP pankreatitis (vnetje trebušne slinavke, organa, ki leži zadaj v vašem trebuhu) nastopi po ERCP-ju pri 3–5 % oseb (približno eden na trideset do eden na dvajset preiskovancev). Če pride do tega, je ponavadi tako vnetje blago in povzroča bolečino v trebuhu s slabostjo in bruhanjem, kar pa mine v nekaj dnevih hospitalizacije. Veliko redkeje je pankreatitis tako hud, da predstavlja resen in življenjsko ogrožujoč zaplet.
• Endoskop in drugi instrumenti lahko povzročijo natrganje ali luknjo v tkivih in organih, ki se preiskujejo. To je resen, vendar na srečo zelo redek zaplet, ki lahko zahteva operacijo.
• Krvavitev, ki  lahko nastopi po biopsiji ali po prerezanju papile, je ponavadi minimalna in se ustavi hitro, sama od sebe, ali pa jo ustavimo endoskopsko; redkokdaj je potreben kirurški poseg.
• Zatekanje hrane ali tekočine v pljuča (aspiracija) lahko privede do pljučnice. Tveganje se ustrezno zmanjša s tem, da vsaj 6 ur pred posegom ničesar ne zaužijete oz. ste tešči.
• Infekcija žolčevodov (holangitis) je redka komplikacija, zaradi katere je lahko potrebno daljše antibiotično zdravljenje, lahko pa tudi ponoven poseg ali celo operacija.
• Možne so neželene reakcije na zdravila, ki se uporabljajo ob posegu (za pomiritev, proti bolečinam, antibiotiki itd.). Zdravnik vas bo pred posegom vprašal, ali ste morda alergični na kakšno zdravilo in ali imate morebiti zdravstvene težave s srcem, pljuči, ledvicami ali jetri. Vpogled v te podatke bo omogočil varnejši poseg.
• Zdravila lahko povzročijo tudi lokalno draženje na mestu venepunkcije (vboda v žilo) oz. intravenske linije. Če se pojavi rdečina, oteklina ali vročina, se vnetje omili z obkladki.

Težave se v naslednjih mesecih ali letih le redko ponovijo. Lahko se pojavi zlatenica, mrzlica ali na novo nastali žolčni kamni v žolčevodih. Ponavadi lahko te zaplete razrešimo s ponovnim endoskopskim posegom.
Stenti (endoproteze, cevke) se lahko zamašijo že po nekaj mesecih. To se bo pokazalo s ponovno zlatenico, po navadi tudi z mrzlico. Če se to zgodi, je treba čim prej obvestiti vašega zdravnika. Potrebovali boste antibiotik in treba bo razmisliti o zamenjavi stenta.

Med preiskavo bomo naredili vse, da se boste počutili udobno, kot je to le mogoče. Pred preiskavo vam bomo v žilo vbrizgali zdravilo, ki vas bo umirilo, včasih pa tudi takšno, da vas bo naredilo zaspane. Vaše žrelo bomo omrtvičili z lokalnim anestetikom. V usta vam bomo dali ustnik, ki bo med preiskavo ščitil vaše zobe. Ležali boste na levem boku in v tem položaju vam bo zdravnik uvedel endoskop. Endoskop ne bo povzročil nobene bolečine tudi težav z dihanjem ne boste imeli.

Sfinkterektomija: Če RTG-slikanje pokaže žolčne kamne ali kakšen drugi vzrok za zaporo, bo zdravnik odprl žolčevod. Ta poseg (sfinkterektomijo) bo opravil s posebno električno rezalno napravo (papilotom), pri čemer ne boste čutili ničesar. Manjši kamni bodo sami izpadli v dvanajstnik, večje pa bomo zdrobili in nato izvlekli s posebno košarico.

Endoproteza (stent): stent je majhna cevka, ki jo potisnemo skozi endoskop in nato skozi zožitev v žolčevodu in s tem zopet omogočimo pretok žolča. Stente vstavljamo tudi v pankreatični vod, če je ta zožen ali zaprt.

Nazobiliarna sonda: včasih je prehodno (za nekaj dni) v žolčevod ali vod trebušne slinavke treba vstaviti posebno cevko, ki jo speljemo skozi nos . Le-ta omogoča iztekanje in ustrezno izpiranje vodov ter tudi  RTG-slikanje, s katerim preverimo, ali je žolčevod očiščen. Taka sonda povzroča neprijetnosti le na začetku, ne moti pa uživanja hrane in tekočine.

Najpogostejše indikacije za ERCP so:

• ugotavljanje in odstranjevanje kamnov v žolčevodih,
• ugotavljanje vzrokov za oviran odtok žolča, kadar na to kažejo npr. zlatenica, laboratorijski izvidi ali izvidi drugih diagnostičnih metod (UZ, CT, MRCP, EUZ – endoskopski ultrazvok),
• ugotavljanje vzrokov in posledic pankreatitisa (vnetja trebušne slinavke),
• ocena možnega raka trebušne slinavke ali žolčevodov,
• iskanje vzroka za kronično ali akutno trebušno bolečino, ko sumimo, da bi ta lahko bila posledica bolezni žolčevodov ali trebušne slinavke.

Dobri rezultati z najmanjšimi možnimi zapleti se dosežejo s tesnim sodelovanjem uigranega tima, ki ga sestavljajo izkušen endoskopist, endoskopska sestra in radiolog. V Diagnostičnem centru Bled to preiskavo opravljajo zdravniki gastroenterologi, vrhunski endoskopisti z dolgoletno prakso in izkušnjami s številnimi diagnostičnimi in endoskopsko operativnimi posegi.

ERCP se uporablja za ugotavljanje in zdravljenje bolezni žolčevodov, jeter, žolčnika in trebušne slinavke. Zdravnik gastroenterolog skozi usta v dvanajstnik uvede endoskop (upogljivo tanko cev) do papile (majhno, ponavadi skupno izvodilo žolčevoda in trebušne slinavke). Skozi papilo vbrizga kontrastno sredstvo, ki omogoča rentgenski prikaz žolčevodov in vodov trebušne slinavke.

Čeprav so komplikacije možne, so izjemno redke.

Bolečina v žrelu vas lahko spremlja še dan ali dva. Pri lajšanju bolečin si lahko pomagate s pastilami za lajšanje bolečin žrela pri prehladu. Včasih je treba vzeti zdravilo proti bolečinam.

Možni so še: 

• alergična reakcija na zdravilo, ki ste ga prejeli ob posegu (lokalni anestetik, pomirjevalo),
• krvavitev v prehodu med požiralnikom in želodcem, zaradi napenjanja (zaplet rešujemo endoskopsko),
• prehoden pojav povišane temperature v popoldanskem času,
• predrtje stene z endoskopom, kar lahko zahteva kirurški poseg.

V primeru naslednjih znakov po preiskavi se nemudoma obrnite na osebnega ali dežurnega zdravnika: huda bolečina v prsih ali trebuhu, trd trebuh, kri v izbruhani vsebini ali črno lepljivo blato, omotica, izguba zavesti, vročina in/ali mrzlica.

Morda boste čutili blago napihnjenost zaradi zraka in vode, v žrelu pa rahlo bolečino. Opisane težave hitro izzvenijo. Še vsaj eno uro po posegu ne priporočamo uživanja hrane ali tekočine.

Z zdravnikom se pogovorite o rezultatih preiskave in nadaljnjih postopkih. Pisni izvid boste prejeli takoj po preiskavi, izjemoma po pošti čez nekaj dni.

Pred preiskavo zgornjih prebavil bomo vaše žrelo omrtvičili z lokalnim anestetikom. Zaradi zaščite endoskopa pred ugrizom, vam bomo v usta dali ustnik. Ležali boste na levem boku in v tem položaju vam bo zdravnik uvedel endoskop. Ves čas lahko normalno dihate, bolečin ne boste imeli.

Večina bolnikov doživlja preiskavo kot blago neprijetno, nekateri pa celo zaspijo. Preiskava traja 15–45 minut.

Pri preiskavi danke v večini primerov ne potrebujemo nobenih zdravil. Tudi pri tej preiskavi boste ležali na levem boku, preiskava pa traja od 10 do 30 minut.

Kadar je na osnovi razgovora in pregleda pri zdravniku, laboratorijskih preiskav in drugih ultrazvočnih ali endoskopskih preiskav podan sum na določene bolezni požiralnika, želodca, danke, žolčevodov ali trebušne slinavke, se dogovorimo za EUZ, ki je lahko koristna dopolnilna ali tudi dokončna preiskava.

Najpogosteje ga uporabljamo za:

• ugotavljanje kamnov v žolčnih poteh (predvsem takrat, ko se pojavljajo podobne težave kot pred operacijo žolčnih kamnov),
• ugotavljanje bolezni trebušne slinavke (ob nenormalnih laboratorijskih pokazateljih ali ultrazvočni preiskavi trebušnih organov),
• opredeljevanje različnih zadebelitev stene prebavil, ki so jih morda pokazale predhodne endoskopske preiskave (gastroskopija, kolonoskopija). EUZ nam omogoči oceno narave, velikosti in razširjenosti spremembe in možnosti kirurške obravnave.

Medtem ko npr. pri gastroskopiji natančno pregledamo notranjo površino prebavil, EUZ omogoča pogled v globino, tako da lahko pregledamo celotno debelino stene prebavil.

Uporabljamo ga za pregled zgornjih prebavil (požiralnik, želodec, dvanajsternik) ali spodnjih prebavil (zadnji del debelega črevesa – danka). Možen je tudi pregled nekaterih organov, ki obdajajo prebavila (jetra, trebušna slinavka, žolčne poti, žolčnik …).

Preiskava se izvaja s tanko, upogljivo cevjo, imenovano endoskop, ki ga zdravnik izvajalec, pod kontrolo očesa, uvede preko ust ali zadnjika do mesta, ki nas zanima. Nato vključi ultrazvočno pripravo, ki ustvarja ultrazvočne valove, s pomočjo katerih nastaja slika tkiva ali organa, ki ga pregledujemo.

Preiskavo opravlja zdravnik gastroenterolog – endoskopist, vrhunsko usposobljen specialist za tovrstne preiskave.

Ob običajni preiskavi: približno 1 ura za počitek in razplinjenje črevesja po preiskavi. V kolikor je preiskava potekala brez zapletov oz. večjih posegov, se lahko začne z uživanjem lažjih obrokov hrane.

Ob večjih posegih (elektroresekcije polipov …) pa je potrebna 24-urna varnostna hospitalizacija. V tem času smete piti le tekočine. Naslednjih 7 dni se doma sme uživati le lahko, prekuhano hrano (krompir, testenine …) in neomejene količine tekočine. Priporočen je počitek (izogibanje večjim športnim aktivnostim, dvigovanju bremen, težjih od 3 kg).

Če se doma pojavi bolečina v trebuhu, trd trebuh, vročina, večja količina krvi v blatu (1/2 dcl), je treba o tem takoj obvestiti svojega oz. dežurnega zdravnika.

Biopsije spremenjene sluznice, elektroresekcije polipov, koagulacije žilnih sprememb.

Z upogljivim aparatom – koloskopom se skozi danko potuje vse do konca debelega črevesja in pregleda še kratek odsek tankega črevesja. Med preiskavo, ki je lahko na trenutke boleča, se nelagodje lajša z iztiskanjem zraka iz debelega črevesja – prdenjem, ki je tukaj zaželeno. Pri operirancih v trebuhu in po ginekoloških obolenjih je preiskava zaradi brazgotin lahko pričakovano težja. Preiskava traja približno pol ure.

Za preiskavo debelega črevesja se odločimo pri vsaki nejasni krvavitvi oz. sledovih krvi v blatu, nepojasnjeni slabokrvnosti, motenemu ritmu odvajanja, nenadni zaprtosti, menjajočih driskah in zaprtju, nepojasnjenih bolečinah v trebuhu, pretakanju, napenjanju, hujšanju, dedni obremenjenosti z rakom črevesja …

Sporočili vam bomo rezultate preiskave in predpisali zdravljenje (če bo potrebno). Otrdelost grla traja povprečno pol ure, v tem času ne smete piti in jesti. Rahla bolečina v grlu bo minila sama od sebe, prav tako napetost ali krči. Če smo vam pred preiskavo dali zdravilo za umiritev, tisti dan ne smete voziti avtomobila. O rezultatih histološke preiskave bomo v nekaj dneh obvestili vašega zdravnika.

V primeru naslednjih znakov je po preiskavi ali posegu potreben takojšen posvet z vašim zdravnikom:

• huda bolečina za prsnico ali v trebuhu, trd trebuh,
• kri v izbruhanem ali črno lepljivo blato, omotica, kolaps,
• vročina in/ali mrzlica.

Zapleti so pri gastroskopiji izjemno redki. Možna je perforacija – predrtje stene prebavil (z endoskopom ali po polipektomiji), zaradi katere je potrebna operacija. Krvavitev lahko nastopi predvsem po odstranitvi polipa, ponavadi se ustavi spontano; redkeje so potrebni drugi posegi. Ostali zapleti so še redkejši.

Pred preiskavo bomo vaše žrelo omrtvili z lokalnim anestetikom. Zaradi zaščite endoskopa pred ugrizom vam bomo v usta dali ustnik. Ležali boste na levem boku; v tem položaju vam bo zdravnik uvedel endoskop. Zaradi boljše preglednosti med preiskavo, skozi kanal endoskopa vpihavamo zrak, tako da boste morda občutili napenjanje. Ves čas lahko normalno dihate, bolečin ne boste imeli, mogoče pa je draženje v žrelu in siljenje na bruhanje. Poseg običajno traja 5–10 minut.

Biopsija: Z drobnimi kleščicami odvzamemo vzorec tkiva za preiskavo ali odstranimo droben polip. Vzorec tkiva nato pogledamo pod mikroskopom (histologija), da natančno ugotovimo naravo bolezenske spremembe. Poseg je neboleč, komplikacij praktično ni.

Polipektomija: pomeni odstranitev polipa. To napravimo tako, da skozi kanal endoskopa uvedemo zanko, vanjo ujamemo polip in ga z električnim tokom v celoti odrežemo. Odstranjen polip izvlečemo za histološko preiskavo. Poseg ni boleč. Opravljamo ga le po predhodnem dogovoru, da lahko en dan ostanete na opazovanju v Centru. Drugi endoskopski posegi so še: ustavitev krvavitve iz razjede ali poškodovanih žil, dilatacije zožitev, odstranitev tujkov.

Ezofago-gastro-duodenoskopija (skrajšano gastroskopija) je neposredno gledanje v notranjost zgornjega dela prebavil. Tanek in upogljiv optični inštrument (gastroskop) uvedemo skozi usta in najprej pregledamo požiralnik, nato opravimo še pregled želodca in dvanajsternika. Endoskopski pregled zgornjih prebavil je mnogo bolj natančna preiskava kot kontrastni rentgenski pregled. Gastroskopijo vam bo naredil za to usposobljen zdravnik, specialist gastroenterolog.