Laktozna intoleranca

Laktozna intoleranca

Laktozna intoleranca ali nesposobnost prebavljanja mlečnega sladkorja je motnja, ki nastane zaradi pomanjkanja encima laktaze.

Mleko vsebuje precej laktoze – sladkorja, drugačnega od namiznega sladkorja. Mlečni sladkor je sestavljen iz glukoze in galaktoze. Pred prehodom skozi črevesno steno v kri se mora najprej razcepiti na oba sestavna dela. Proces prebave poteka v tankem črevesju, pod vplivom prebavnih sokov, ki vsebujejo encim laktazo. Ta razcepi vez med obema deloma, ki se nato, vsak zase, vsrkata v kri.

Včasih v črevesju ni dovolj laktaze, zaradi česar ostane mlečni sladkor neprebavljen. Laktoza zato potuje naprej in pride do širokega črevesja, kjer ga začno porabljati bakterije črevesne mikroflore. Te lahko razgradijo mlečni sladkor, vendar pri tem nastaja obilo plinov in drugih presnovkov, ki spodbujajo črevesje k hitrejšemu gibanju. Pojavi se napenjanje, ki je lahko tudi boleče, pretakanje, ropotanje po črevesju in driska.

Kaj ni laktozna intoleranca?

Laktozna intoleranca ni alergija.

Alergija na mleko je drugačna bolezen, ki nastane zaradi neprenašanja beljakovin v mleku in ima drugačne, včasih tudi hujše posledice. Pri alergiji na mleko je večkrat potrebna popolna izključitev mlečnih izdelkov iz prehrane.

Izjemoma ima lahko pacient tudi obe bolezni hkrati, zato naj diagnozo vedno potrdi zdravnik.

Galaktozemija je redka presnovna bolezen, ki se razkrije v zgodnji otroški dobi. Ti pacienti ne smejo piti niti mleka niti mleka brez laktoze

Osnovni podatki o preiskavi:

  • Storitev opravljamo preko napotnice
  • Storitev je na voljo samoplačniško / cenik

Lokacije, kjer opravljamo preiskave diagnostiko laktozne intolerance

  • Bled | Pod skalo 4, 4260 Bled
  • Ljubljana | Barvarska steza 4 (Vila Urbana), 1000 Ljubljana
Naročite se z e-napotnico Naročite se samoplačniško

Pogosta vprašanja

O preiskavi

Kdaj in kakšne težave povzroča laktozna intoleranca?

V primeru laktozne intolerance se zaužita laktoza ne razgradi v celoti in ostane v lumnu tankega črevesja. Nase veže precej vode in s črevesno vsebino potuje dalje, do debelega črevesja. Del se je izloči neprebavljene, del pa jo razgradijo bakterije naše normalne črevesne flore. Pri tem nastajajo plini (CO2, vodik in metan) ter kratkoverižne maščobne kisline, ki se deloma izkoristijo za hrano črevesnim celicam. 5–10 % zaužite laktoze se izloči z blatom. Ker nase veže precej vode, je blato lahko tekoče, nekatere nastale maščobne kisline pa dražijo črevesno sluznico, zato pride do driske, lahko pa tudi do neprijetnega pekočega vnetja kože ob zadnjiku.

Aktivnost laktaze pri človeku praviloma upade v nekaj letih po prenehanju dojenja. V okoljih, kjer je laktozna intoleranca pogosta, se prvi simptomi pokažejo že pri 2–7 letih, drugje pa se upad aktivnosti laktaze lahko zavleče do dvajsetega leta starosti.

Nekateri ljudje, kljub moteni razgradnji laktoze, nimajo nobenih težav. Kaže, da je to deloma odvisno od vrste bakterij v debelem črevesju. Različne bakterije namreč proizvajajo različne kisline, ki različno močno dražijo črevesno sluznico. Prav tako različne bakterije tvorijo različne vrste plinov.

Glavni simptomi laktozne intolerance so torej napenjanje, plini, vetrovi, pretakanje, pogostejše odvajanje tekočega blata in bolečine, ki so odvisne od občutljivosti posameznikovega črevesja.

Na jakost simptomov vpliva količina zaužite laktoze.

Izogibanje laktozi je seveda potrebno le takrat, kadar ima človek zaradi tega nadležne težave. Zaužitje laktoze namreč tudi pri tistih, ki je ne prebavljajo, ne povzroča nobene dolgoročne zdravstvene škode niti nevarnih trenutnih posledic.

Najpreprostejši način je seveda domači preskus. Če imamo težave, ki so skladne z laktozno intoleranco (napenjanje, plini, driska itd.), se za teden dni popolnoma odpovejmo mleku. Po nekaj dneh bi se morale težave umiriti. Po enem tednu pa nato zjutraj na tešče popijemo pol litra mleka in se opazujemo. Če bomo končali na stranišču, je to že skoraj zanesljiv dokaz, da nam mleko škodi. Naslednji dan enako preskusimo še mleko brez laktoze, po katerem ne bi smeli imeti težav.

Domači preskus je seveda najlažje izvedljiv in najpreprostejši, vendar tudi najmanj zanesljiv. Velikokrat ni dovolj, da iz prehrane odstranimo samo mleko, saj se z laktozo srečamo tudi v številnih predelanih prehranskih izdelkih. Če iz prehrane poskusno ne odstranimo vse laktoze, težave ne preminejo in lahko živimo v lažni veri, da niso povezane z laktozo. Po drugi strani pa tudi povratek težav po obremenitvi z mlekom ni značilen samo za laktozno intoleranco, ampak gre lahko tudi za druge bolezni, npr. alergijo na mlečne beljakovine.

Za diagnozo laktozne intolerance so danes zato praviloma potrebne različne laboratorijske metode.

Najbolj razširjena metoda je krvni laktozni tolerančni test, za katerega se dogovorimo z zdravnikom. Pacient v laboratoriju na tešče zaužije testni obrok laktoze, nato pa se mu večkrat zapored odvzame kri in spremlja porast glukoze v krvi. Če se glukoza v določenem času ne zviša dovolj, nam to dokazuje, da se laktoza ni razgradila in vsrkala v kri. Krvni laktozni tolerančni test je najlaže dostopen, vendar pa meri le sladkor v krvi, kar ni vedno povezano s pacientovimi težavami. Vrednost glukoze v krvi je odvisna še od drugih dejavnikov, zato lahko večkrat pride do lažno pozitivnih ali lažno negativnih izvidov.

V Diagnostičnem centru Bled najraje uporabljamo vodikov dihalni test , ki je tudi v svetu najbolj priznan test za potrditev diagnoze. Preiskovanec na tešče zaužije testno količino laktoze, po tem pa 4 ure, vsake pol ure, pihne v posebno vrečko. V izdihanem zraku določamo raven vodika in metana. Če pride do bakterijske fermentacije laktoze, se pri tem nastali plini deloma prenesejo v pljuča in izločijo z dihanjem. Če torej pride do značilnega porasta plinov v izdihanem zraku, vemo, da se laktoza ni v celoti razgradila.

Vodikov dihalni test ima najboljšo občutljivost med preprostimi laboratorijskimi metodami. Njegova uporabnost je večja tudi zato, ker beležimo neposredno nastajanje plinov, ki pacientom povzročajo težave.

V Diagnostičnem centru Bled lahko odrasli opravite test tudi samoplačniško, brez napotnice osebnega zdravnika. Za podrobnejše informacije in naročila pokličite naročniško službo DC Bled.

Bolj tehnološko zahteven in dražji je dihalni test z uporabo 13C laktoze, kjer po istem načelu spremljamo porast označenega CO2 v izdihu.

V zadnjih letih obstaja – sicer bolj v študijske namene – tudi možnost genetskega testiranja. Identificiranih je bilo že več variant genov, ki so povezani s primarno laktozno intoleranco. Takšne gene lahko določimo s precej dragimi laboratorijskimi testi krvi ali drugih telesnih tkiv. Pomanjkljivost teh testov je predvsem v tem, da z njimi ne moremo oceniti, ali motena prebava laktoze pacientu res povzroča težave, saj je to v veliki meri odvisno še od drugih dejavnikov, npr. sestave črevesne mikroflore.

Če se zaradi prebavnih težav znajdemo na endoskopskem pregledu zgornjih prebavil (gastroskopiji), se lahko pri tem odvzame tudi vzorček sluznice tankega črevesja in, pod posebnimi pogoji, pošlje v laboratorij, kjer neposredno določijo aktivnost encima laktaze. Če je ta zmanjšana, pacient ne more dobro prebaviti mlečnega sladkorja.

Your browser is out-of-date!

Update your browser to view this website correctly. Outdated Browser

×